otroške pesmi Antonije Jereb

Antonija Jereb, članica Kulturno - zgodovinskega društva Rusalka se je prijavila na natečaj JSKD OI Ljubljana, Žlahtne misli v modri in srebrni kopreni. Na natečaj je posredovala pet pesmi:

Pujsek in blato,

Veverica,

Spanček Zaspanček,

Škrat Poljezlat in 

Žoga.

Pesmi so prijetne in prepričani smo, da bodo osvojile mlade poslušalce.

 

PUJSEK  IN BLATO

 

Pujsku mama ukazuje,

naj se spravi ven iz blata,

ampak on prav nič ne čuje.

Išče, išče, proučuje …

 

nič ne vidi, nič ne voha,

rije blato sem in tja,

ves je blaten in umazan,

ko domov jo prihlača.

 

»Kaj si jedel čokolado?«

smeje mama se na glas,

»zdaj kopel poišči snažno

in izperi si svoj stas!«

 

»V svinjaku ni prostora

za tvoj blatni aranžma,

speri si umazanijo,

da te oče prepozna.«

 

 

VEVERICA

 

Veverica, veverica,

kam si zdaj odšla?

Si pustila kup drobtinic,

umazala tla.

 

Lešnikov sem ti natrosil,

da se pogostiš,

a tega te nisem prosil,

da vse nasmetiš.

 

Veverica, veverica,

to res ni lepo,

kdor naredil je nesnago,

jo pospravil bo.

 

Hitro, hitro se oglasi,

semkaj priskakljaj,

z repkom svojim mi

pomagaj urediti spet ta kraj.

 

SPANČEK ZASPANČEK

 

Prav po tiho se prikradem,

zaželim ti lahko noč,

nežno lička ti pobožam,

te popeljem v sanjsko noč.

 

Varno te za roko vodim,

v svetu sanj ob tebi hodim.

Vse skrivnosti ti razkažem,

z žarki sreče te namažem.

 

Če te môra v sanjah tlači,

se postavim tebi v bran,

z njo pa se takoj spopadem,

napodim jo daleč stran.

 

Zjutraj nežno prebudim te,

da bi dneva ne prespal,

sam se pod odejo skrijem,

da moči bi si nabral.

 

 

ŠKRAT POLJEZLAT

 

Sem škrat Poljezlat, v deželi doma,

kjer sonce pokuka čez strehe sveta.

Za vsako tegobo tam rož'ca cveti,

za solzico vsako se tud' kaj dobi.

 

Če žalost zagrne otroško srce,

če solzica lička otroška namoči,

še isti trenutek dobim obvestilo,

da se je na zemlji nekaj zgodilo.

 

Če vzrok je neznan in solze teko,

otrok pa je priden in ni kriv za to,

popeljem s seboj ga na skrivne poljane,

kjer rožica hitro mu žalost prevzame.

 

ŽOGA

 

Ste že slišali za žogo,

ki je skakala prek ovir,

sem in tja dobila brco

in tulila: »dajte mir!«?

 

Se skotalila je po bregu

in ujela v stari dren,

tam obstala in kričala:

»naj me kdo potegne ven!«

 

Jo uslišala je želva,

se prerinila pod njo,

pomagala ji iz trnja,

hop in že je ni bilo.

 

Niti hvala ji ni rekla,

ni pomislila na to,

brž naprej jo je ucvrla,

pozabila je na njo.

 

Znašla se je v potoku,

voda mrzla je bila,

sem in tja jo je nosilo,

želva pa je žal odšla.

 

Nato nenadoma vrtinec

v svoj zavoj jo je ujel,

jo potegnil v globino

in močno jo zavrtel.

 

Jo naenkrat je izpustil,

da jo je odneslo v zrak.

Je pristala na črepinji,

psss … izpuhtel je zrak.