POLETJE V RIMAH Z ANTONIJO JEREB

Nedeljski dnevnik je v letošnjem letu začel z akcijo POLETJE V RIMAH. Na natečaju je sodelovala tudi članica Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka, Antonija Jereb. Na Nedeljski dnevnik je poslala pet pesmi in danes vam jih tu predstavljamo. Antonija nagrade ni dobila. A, kljub temu smo v društvu nanjo ponosni in ona s svojo energijo piše pesmi dalje in nas z njimi razveseljuje. Bravo Antonija!

 

Rima

Sprostitev, zabava,

poletni navdih,

pripeljejo rimo,

naredijo prepih.

 

Posedaš ob kavi

z beležko v roki…

«zapiši jo hitro,

da ti ne zbeži!«

 

Saj kava počaka,

rima pa ne,

izgine kot kafra,

se bere drugje.

 

Kobilica

Me kobilica nervira

saj mi spati ne pusti

tam v kotu sredi sobe

dere se, ko ni luči.

 

Tiho bodi zgaga mala,

če si na obisk prišla.

Tu boš jutro dočakala,

zjutraj pa boš spet odšla.

 

Če tišino boš motila

ti s copatom zagrozim,

te zmečkam za malo šalo,

v pašteto spremenim.

 

Sredi travnika prepevaj,

skači sem in skači tja,

meni v  sobi ne presedaj,

tu tišina je doma.

 

Čisto srčkana si stvarca,

prav nič se te ne bojim,

če boš tiho v kotu spala,

zjutraj ven te izpustim.

 

Ne sekiraj se

Štiri mačke pet pedi,

se nikamor ne mudi,

saj poletje spet je tu,

čas lenarjenja, miru.

 

Voda, sonce in pijača,

svet počasi se obrača,

dobra družba se dobi,

če denar ti ne sfali.

 

Če denarnica je prazna,

se pod tušem ohladiš,

svet z daljincem raziskuješ,

žejo s pivom pogasiš.

 

Če fovšija te obišče,

ne sekiraj se preveč,

čas dopustov itak mine

in poletje spet je preč.

 

Poletje

Ko dolgi so dnevi

in kratke noči,

posedaš pred hišo

te družba sprosti.

 

Ko sonce pripeka,

v senco se skriješ,

knjigo prebereš

in kavico spiješ.

 

Na morje odrineš,

da se spočiješ,

saj dopust se prileže,

telo se sprosti.

 

Uživaš, lenariš,

čas pa beži,

ko se tega zaveš,

poletja več ni.

 

Počitnice
Aleks energijo troši, 
kravžlja živčke mamici, 
se nikoli ne ustavi, 
se nikoli ne umiri. 

Na počitnicah uživa, 
tople vode si želi, 
raka iz skale izbezal bi, 
a se rak mu ne pusti. 

Gibčen je kot pajek mali, 
ko nagaja sestrici, 
hitro mamico objame, 
če si česa zaželi.  

Z vodno puško vodo šprica, 
a nesreča se zgodi, 
ko mu očka vodo toči, 
nekaj v puški popusti. 

Aleks pa se ne ustavi,
rezervarček obdrži
in iz njega vodo v slapu 
v morje spet nazaj spusti.