RAČUNALNIŠKA ODVISNOST - Zgodbe, ki jih piše življenje 6. del

RAČUNALNIŠKA ODVISNOST – ZGODBE, KI JIH PIŠE ŽIVLJENJE

mag. Minka Jerebič

šesti del

 

V preteklih člankih smo lahko ugotovili, da poznamo več vrst računalniške odvisnosti. Nekateri so odvisni od računalniških iger, ki jih ponuja svetovni splet, drugi od klepetalnic, nekateri pa preko internetnih spletnih mest iščejo partnerje ali pa se samo »zabavajo« na račun ljudi, ki si dejansko želijo spoznati prijatelje oziroma življenjskega sopotnika.

 

Nekatere spletne strani, ki ponujajo iskanje partnerjev, imajo po več kot 100.000 prijavljenih oseb. Ali res vse te osebe iščejo partnerje ali gre tudi za zlorabe?

 

Zanimive so pripovedi oseb, ki dejansko iščejo partnerje, da niso prijavljene le z enim »nikom« in opisom, pač pa z različnimi. Pod enim opisom se predstavijo to kar so, kar delajo, hobije, ki jih dejansko imajo in opišejo želje, ki si jih želijo, da bi se jim uresničile nekoč v prihodnosti. Tudi opišejo, kakšnega partnerja si želijo.

 

Te iste osebe se pod drugim imenom predstavijo, kot druge osebe, namišljene, z željami in hotenji, ki si jih želijo, da bi jih imeli, pa jih nimajo in dvomijo, da jih bodo kdaj imeli. Mnogokrat »prevzamejo« identiteto nekoga drugega. Morda je to identiteta njihovih prijateljev, znancev, sodelavcev, znanih oseb ali namišljenih oseb.

 

Ob vprašanju posameznikov, zakaj »prevzemajo« neko drugo identiteto, sami niti ne znajo odgovoriti. Največkrat se kot odgovor ali »opravičilo« za to »dejanje« sliši pojasnilo, da se bojijo, da jih na spletu ne bi kdo prepoznal.

 

Pri iskanju partnerja mnogo oseb zapade v odvisnost. Začne se postopoma. Ob prijavi komaj čakajo, da se jim kdo odzove. Vsak dan sproti pregledajo, če se jim je kdo javil. Dnevni pregledi pošte oziroma sporočil, se sprevržejo v gledanje sporočil večkrat dnevno. Potem pa postanejo tako odvisni, da so prijavljeni tudi po ure in ure ter čakajo, da se jim kdo javi oziroma se sami javljajo drugim.

 

Iz nedolžnega iskanja partnerja postanejo osebe odvisniki. Najbolj hudo je, ko te osebe postanejo odvisniki, pa se tega niti ne zavedajo. Če živijo v krogu ljudi, ki prepoznajo v posamezniku, da se z njim nekaj »dogaja« in mu želijo pomagati, bo taki osebi tudi uspelo. Izgubljeno odvisnost moramo »nadomestiti« z nečim novim. To »novo« naj bi nas zadovoljevalo, spodbujalo, dajalo občutek nove samopodobe, samozaupanja vase in dvigovalo občutek samospoštovanja. Lahko pa gre za osebo, ki nima prijateljev, le »namišljenih« računalniških prijateljev, ti pa ne prepoznajo odvisnosti in poti, ki njihovega prijatelja ali njih same vodi v še golobjo odvisnost.

 

Javnost je do različnih oblik odvisnosti različno sprejemljiva. Nekatere graja in obsoja, druge sprejema kot del življenja, medtem ko nekatere odvisnosti sploh ne prepozna kot »škodljive« za posameznika in družbo.

 

Danes, če v javnosti o nekomu spregovorimo, da je računalniško odvisen, marsikdo pomisli, da z nami ni »vse v najlepšem redu«. Marsikdo odvisnost povezuje le z odvisnostjo od prepovedanih substanc.

 

»iščem …«

 

Ob zelo visoki tehnologiji bi človek pričakoval, da ima posameznik več časa zase, za prijatelje in domače. Toda, pri tem se velikokrat uštejemo. Hiter način življenja, delovne obveznosti privedejo do tega, da posameznik ne loči več službe od privatnega življenja. Ko se tega zaveda, ugotovi, da je dejansko sam. Želi poiskati sebi primerno osebo za skupno življenje, pa ko se ozre okoli sebe, ugotovi, da so njegovi vrstniki že poročeni ali pa živijo v različnih skupnostih.

 

Največkrat posameznika »zagrabi« tako imenovani strah, da bo v življenju ostal sam. Kako si pomagati? Računalnik je danes najhitrejša in najboljša rešitev. (pa je res tako?)

 

Elizabeta ali kot jo vsi kličejo Beti je ženska, ki se je kmalu po zaključku srednje šole zelo zaljubila. Svojo ljubezen do prijatelja je kmalu »okronala« s poroko. V začetku je bil zakon dokaj sprejemljiv, oba sta hodila v službo, si uredila stanovanje, potem pa sta začela pričakovati, da se jima bo pridružil še kak družinski član. Po letih in letih je bilo še vedno tako kot na začetku, s to razliko, da sta se začela odtujevati. Z zdravljenjem sta pričakovala, da bosta imela otroka, toda tega ni bilo. Beti je zapadala v vedno večjo depresijo, mož pa je posegel po pijači.

 

Stanje je bilo iz dneva v dan slabše in odločila sta se, da se njune poti ločijo. Po »kalvariji«, ki sta jo preživela, sta vsak začela svojo pot. Beti je »prijalo«, da je bila sama, imela je čas za obiske prijateljic, oglede gledaliških predstav, obiske gora … Kmalu je spoznala, da je ves čas odvisna od koga, v resnici pa je »sama«. Odločila se je, da si poišče prijatelja. Stara ni bila več 20. let, pač pa mnogo več. Na zabave ni hodila, v disco ne more, ker ne »zgleda« saj je že prestara, zato se je odločila, da pogleda po »ženitnih oglasih« na internetu.

 

 

Bati se je prijavila in tako začela navezovati stike z različnimi moškimi. Nekateri so bili poročeni in so iskali le avanturo, drugi so bili zelo »resni« in ni jim bilo do osebnega srečanja. Potem pa »spozna« prvega moškega, ki bi ji ustrezal. Veliko se pogovarjata in se odločita, da se bosta nekega dne srečala. Dogovorita se, da Beti pride v mestu pred določeno stavbo in tam počaka. Izmenjala sta si tudi telefonske številke. Beti pride, čaka in čaka. Toda, čakala je zaman. Janeza ni bilo. Klicala ga je, pa je bila številka nedosegljiva.

 

Zvečer je šla na spletno stran in opazila, da je Janez tudi gor. Vesela je bila, da ga je videla in takoj vprašala, kaj se je zgodilo, da ni mogel priti. Janez ji ni odgovoril na privatni klepetalnici, pač pa na javni, da se s takšno žensko že ne misli sestati, sploh, ker je majhna in debela. Za Beti je bil to hladen tuš. Zelo jo je prizadelo. Odločila se je, da je ne bo več na to spletno stran.

 

Minil je kakšen mesec, ko je Beti spet obiskala spletno stran. Pregledala je pošto, prebrala opise nekaterih moških in zaprla računalnik. Čez teden dni je spet ponovila staro zgodbo, toda tokrat je na nekaj sporočil odgovorila. Navezala je stike s Tonetom, toda bila je bolj previdno kot prvič. Tudi srečala sta se, toda Beti ni prišla prva. Iz trgovine si je ogledala, kdo jo čaka, ker je videla, da jo čaka že nekaj minut, je pristopila k njemu. Pogovor in srečanje je bilo prijetno. Ker je bil maj že proti koncu, je pogovor tekel glede dopusta in načrtov zanj. Tone ji je povedal, da ima rezervirano letovanje v sosednji Hrvaški in da se mu lahko pridruži.

 

Sledili so telefonski klici, popoldanski klepeti ob soku in vedno bolj sta se navezala drug na drugega. Po mesecu in pol se je Beti odločila, da bo z Tonetom preživela dopust. Skupaj sta odšla na dopust in se imela dokaj lepo. Kosila in večerje je častila Beti, saj ni želela, da bi Tone vse plačal.

 

Vse lepo enkrat mine in minil je dopust. Vrnila sta se domov. Beti je bila prepričana, da se bo njuno prijateljstvo, ki je zrastlo v simpatijo nadaljevalo, toda kmalu je spoznala drugačno resnico. Tone jo je spoznal samo zato, da je z njo preživel dopust. V mailu ji je zapisal, da ona ni ženska, ki jo išče za življenje.

 

Ponovno razočaranje. Beti žalostna in v poletnih mesecih še večkrat obišče spletno stran. Tokrat še bolj previdna. Navezala je stik s Srečkom. Srečala sta se večkrat v mestu na pijači, skupaj odšla na sprehod ob reki in ji zaupal, da je zelo nesrečen, ker pri svojih 40. letih še vedno živi pri materi. Beti mu je predlagala, da bi se preselil k njej. Srečko je bil navdušen nad idejo.

 

 

Živela sta skupaj, vsak dan sta se imela bolj rada in odločila sta se, da si bosta ustvarila družino. Ker otrok ni bilo, sta se začela zdraviti. Beti je večkrat opazila Srečka na spletnih straneh, kjer si iščejo ljudje partnerje. Ni mu očitala, le včasih ga je s kakšno besedico »ošvignila«.

 

Obiski Srečkove matere so bili vedno pogostejši, začela se je vmešavati v njuno razmerje, hotela uveljaviti svojo besedo. Beti je Srečku zaupala, da ji to ni všeč. Po petih letih skupnega življenja se je Beti vrnila iz službe in čakalo jo je presenečenje. Srečko je pripravil kovčke in ji povedal, da ne misli več živeti z njo, ter da se vrača k materi. Ponovni šok.

 

Beti je prestopila starostno mejo 40. let. Bila je popolnoma sesuta. Prijateljice so bile oženjene, z družinami, ona pa je bila sama. Sodelavke so jo podpirale in jo bodrile. Nekega dne, jo pokliče receptor. Sporočil ji je novico, da ima obisk. Obiskala jo je »bivša tašča«, Srečkova mati, očitala ji je trpljenje njenega sina, izkoriščanje, ter zahtevala, da ga izplača. Beti je bila šokirana. Povedala ji je, da nima nobenih neporavnanih računov do njenega sina in naj jo pusti pri miru. Takrat pa je Beti »pokasirala« klofuto. Priskočil je receptor in preprečil še kakšno klofuto, ker gospe zagrozil s policijo. Gospa je odšla, Beti tudi. Poklicala je Srečka, ki se je delal zelo začudenega in dejal, da ne želi, da ga Beti kliče.

 

Prišlo je novo leto. Beti ga je praznovala sama, v družbi računalnika in iskanje novega prijatelja. Vedno pogosteje se je srečavala z moškimi, pri tem pa spoznavala, da niso resni. Nekateri so želeli le seks, drugi pogovore in sprehode ter preganjanje samote, nekaterim je bilo srečanje le avantura.

 

Na računalniku je Beti doživela novo presenečenje. Moški, s katerimi se je srečala na pijači, so se z nje začeli norčevati. Spoznala je, da tako ne gre več naprej. Ponovno se je registrirala na isto spletno stran, toda spremenila je opis. Z moškimi, kateri so se še pred mesecem norčevali iz nje, se je začela norčevati ona iz njih. Toda, včeraj je bila na spletni strani prijavljena z dvema »nikoma«, danes je na isti spletni strani prijavljena s sedmimi »niki«.

 

 

Še vedno si dopisuje in srečuje z različnimi moškimi. V začetku spomladi se ji je nasmehnila sreča. Spoznala je moškega, ki dela v farmacevtski industriji. Njegov delovni čas je tri izmenski. Je ločenec, družine si ne misli več ustvarjati, želi pa imeti osebo, s katero bosta preživela jesen življenja. Razumeta se. Bila večkrat skupaj na dopustu in Beti je všeč nova »vloga«, ki jo doživlja. Gaber je oseba, ki ceni in spoštuje ženske. Beti tega v življenju ni bila navajena in se počasi privaja pozornosti in spoštovanja. Zaveda se, da otrok ne bo imela, toda tudi ob starosti bo imela prijatelja.

 

Beti sem spoznala na enodnevnem izletu, ko sva se s prijateljico odpravile na obisk in ogled novoletnega mesta v Nemčijo. Beti je potovala sama. Moja prijateljica je na avtobusu spoznala osebo, ki je pred leti skupaj z njo potovala na Islandijo. Videli se nista že zelo dolgo, sedela pa je z Beti in tako smo postale štiri ženske, stare preko 40. let prijateljice.

 

Življenjska zgodba Beti se me je dotaknila. Marsikaj sem jo vprašala in pošteno mi je odgovorila. Nekoč pa sem ji povedala, da so moji nameni spraševanja bili usmerjeni v pisanje doktorske disertacije. Z nasmehom na ustih je to novico sprejela. Nič nima proti, ko bom objavila to njeno življenjsko zgodbo.

 

Ob »razkritju« mi je povedala, da mi bo pomagala, da bom lahko zapisala vse, kar je do danes ona doživela v spletnih klepetalnicah, ko je iskala partnerja.

 

V času, ko je bila Beti prijavljena na spletni strani je doživela marsikaj in tega ne more pozabiti, največkrat je doživela razočaranja in ponižanja, ter bila presenečena nad ponudbami, ki so prihajale s strani moških, žensk, mladostnikov in tudi otrok.

 

Ko vse te pripovedi danes »povzemam« v neko celoto, se mi zastavlja kup vprašanj. Kako neresničen je svet »prijateljstva« in »komunikacije« preko računalnika. Nikakor ne morem razumeti dvojnosti ljudi, ki se jim njihova lastna podoba pred računalnikom tako spreminja. Začela sem brati razne psihologe, psihiatre, sociologe ter iskati odgovore na eno samo vprašanje: »Kaj človeka privede do tega, da spremeni svojo identiteto?«

 

 

 

 

Ilustracije: svetovni splet