Metka Jančec Osojnik

Metka Jančec Osojnik (11. 12. 1948; Ljubljana – 24. 7. 2026, Ljubljana)

Ura se bliža polnoči. Zunaj je vse mirno. Na nebu zvezde. Črički radostno žvrgolijo. Sedem pred prazen list papirja in razmišljam, kje naj začnem s pripovedjo, kako je Metka postala rusalka.

Zvok čričkov je močnejši, prepustim se mu in misli mi odplavajo v jesen leta 2018. V Društvu Rusalka smo izdali pesniško zbirko. V dvorani Centra Zalog je bilo nadvse prijetno vzdušje. Avtorica knjige je blestela na odru, mi poslušalci v dvorani. Med njimi je bila tudi Metka. Ni bila samo poslušalka, s pevskim zborom so odpeli tri pesmi. Potem je pristopila k meni in s ponosom dejala: »Tudi jaz pišem pesmi.«

Tako se je začel pogovor. Pohvalila sem jo, jo spodbudila, da naj nadaljuje s svojim delom, a je dejala, da bi tudi ona nastopila. Bilo je konec septembra na rojstni dan moje pokojne mame. Nikoli ne bom pozabila. Rusalke, ki so to slušale, so jo povabile, da se nam pridruži. Pa se je. Metka je na odru Centra Zalog postala oktobra, pa novembra in decembra. Ta mesec je bil tisti čarobni mesec, ko smo v društvu dobili večjo količino denarja. Kaj bi stal, če ga lahko koristno porabimo. Telefonski klic in povabilo Metki, če bi v januarju izdali njeno prvo pesniško zbirko. Sreče, veselja in radosti se ne da opisati na Metkinem obrazu, ko je slišala povabilo. Seveda ga je sprejela in konec meseca je izšla pesniška zbirka Šepet spominov. Veliko prireditev ob izidu pesniške zbirke smo pripravili v januarju 2019.

Nekoč, sredi poletja, ko je imela naša članica Marija rojstni dan, smo se sedele skupaj z obloženo mizo, v senci, klepetale, so se smejale, takrat je Metka povedala, da je v njeni torbici vedno ostala beležka in svinčnik. Avto postavi samo, da napiše rimo, ki se ji rodi v glavi. Na nočni omarici ista zgodba: svinčnik in prazen list papirja.

Sledila so leta literarnega ustvarjanja. Metka polna ideja, novih robov, čustev, ki jih ni skrivala, pač pa zapisala na papir. Izšle so skupna literarna dela: Vrelec poezije; Rusalkin vrtiljak; Lahko noč, babi; Ob tolmunu in po epidemiji je luč sveta ugledala še ena njena samostojna pesniška zbirka Ko spregovorijo breze …

Metka ni bila aktivna samo pri rusalkah. Vsak teden je hodila v Vrhniško literarno skupino. Tam je bila soavtorica treh pesniških zbirk: Piši; Sorečja in Metamorfoze oljke.

Pesmi, ki jih je pisala Metka so bile razdeljene v tri skupine: ljubezen do družine, ljubezen do narave in ljubezen do živali. Zelo sta jo prizadele vojne grozote, naravne nesreče, epidemije … Nikoli ni bila tiho, ni ji bilo treba govoriti, njena duša je govorila skozi rime. Tako so se rojevale pesmi za vse generacije, vse življenjske situacije … Ko jih je brala, se je v njih živela in jih prebrala s polno mero čustev in čustev.

Nihče od nas ne bo pozabil smeha, ko je Metka opisala, kako je nastala pesem Ko se češnja slači … Ali pa spomladi, ko se je češnja oblekla belo oblačilo in bila kot nevesta sredi travnika. Kadar je bilo Metki hudo, je pomislila na rime iz pesmi Med visoke trave bi šla …

Članstvo v društvu je prerastlo mejo prijateljstva. Postali smo ena velika družina. To se je odražalo na prireditvah izven Zaloga, na natečajih – rusalke smo prišle, očarale z nastopom in bile srečne. Nismo iskale zmag, zmaga je bila, da smo bile skupaj: srečne in nasmejane.

Tako je bilo uradno, kaj pa tisto, skrito očem javnosti: bili so telefonski klici, obiski, izmenjava zelenjave, kosila ali večerje, klepeti, snovanja prihodnosti in ogromno smeha. Ni bilo ljubosumja, bile so spodbude …

Junij lansko leto je bil drugačen mesec. Tedni ljubiteljske kulture so se bližali, ko je Metka odšla na operacijo. Ni stokala in jokala, ne, ne, ne … Le nekaj dni po operaciji je bilo na nogah in nas je prišla pozdravit v Center Zalog. Presrečna, da nas je videla in da smo me jo videli. Ni prišla praznih rok: prinesla je tiste slastne krhke flancate. Takšne je znala narediti le ona.

Ni se vse izteklo kot bi se moralo. Bolezen se je skrivala, ni želela pokazati pravega obraza, zahrbtno je napadala Metko. A ona se ni vdala. Borila se je. Kot, da ne bi bilo dovolj, da se je spravila na rusalko Metko, je pošteno ponagajala tudi njenemu možu. Skupaj sta se borila, a Ivan je januarja letos predal boj. Metko je to strlo, a ni se vdala. Borila se je naprej, pisala pesmi, čeprav se je roka zatresla.

V njen dom je stopila Smrt, preoblečena v vodno žival. Želela si je plesa, pa jo je Metka odklonila. Zahrbtnost je naredila svoje, dokler Metke niso odpeljali med bolnišnične stene … Bila je obdana z ljubeznijo svojih najdražjih, zdravstveno osebje ji je bralo njeno poezijo … V sobo je stopil Bog Savus, prijel Metko za roko, jo odpeljal tja k tolmunu, kjer rusalke plešejo ples in zaplesal z njo ter se skupaj zlila z kapljicami vode ter odšla onkraj mavrice …

Marija, Darja se spomni današnjega pogovora in zaključnih misli: »Saj bo. Metka je močna, uspela bo …« Ni se sešlo. Mati Narava je imela drugačen načrt z rusalko Metko. Za sabo je pustila pesmi, krajše pripovedi in še ne objavljene rime … Pustila je svoje najdražje, pustila je rusalke … Tam za mavrico ji bo lepo. Ne bo boli, tam bo smeh in Metkine pesmi …

Draga Metka, osem let si bila rusalka. Bilo nam je zelo lepo, ko smo bili skupaj. Sedaj ne bomo več. Ostala bo tvoja ljubezen zapisana v naših srcih; ostal bo spomin …

Počivaj v miru

tvoje rusalke in rusalka