izbor pesmi Marije Starič na natečaju V zavetju besede 2019

Članica Kulturno - zgodovinskega društva Rusalka, Marija Starič, je prvič sodelovala na natečaju V zavetju besede 2019. Včeraj je predstavila izbor svoje poezije in bila zelo pohvaljena. Ob koncu je dobila priznanje. 

Iskrene čestitke tudi v imenu članov društva. Prepričani smo, da se bo njeno lepo in čustveno delo nadaljevalo tudi v prihodnje. 

Tu pa sledi izbor pesmi iz natečaja:

 

ZAKAJ?

 

Nihče me ne vidi

za to dimno zaveso,

ko moje roke segajo

po svetlobi in iščejo sonce.

Zakaj vedno in vedno

sežejo v prazno?

Je to samo domišljija?

Se to še komu dogaja?

ali sem res tukaj

popolnoma sama.

 

 

 

 

PROSIM

 

 

 

Prosim, odprite se vrata,

da izstopim iz tega objema

močno, premočno sem objeta

ne morem iz tega oklepa.

Moram, moram naprej.

Preveč me stiska

neviden objem

moram ... ne smem več kloniti,

težko pretežko je  ponovno shoditi.

 

 

 

ZADNJI VALČEK

 

V objemu plešem

valček s teboj

to noč je sreča

bila z menoj,

glava na ramenih

tvojih leži

srce pa poljubov

si močno želi.

Objemi me prosim

in zapleši ta ples

do konca z menoj.

Ne dovoli mi prosim spoznati,

da v objemu mojem te ni,

da plešem zadnji valček

sama sredi noči.

 

 

 

 

SANJE

 

Ne morem pozabiti

najinih poti

čeprav čas spomine bledi.

Prihajam za tabo

po tisti prašni cesti,

tam nekje za hribi

se mavrica blešči.

Ponuja se, da jo ujamem

v svoje dlani.

Ko sem jo hotela prijeti,

sem spoznala,

da samo v sanjah

se ne da tako daleč leteti.

 

 

 

MATERIN JEZIK

  

Ko sem se rodila me je mama

slovenske besede učila

res malo v narečju

a sem se kasneje v šoli pravilno naučila.

Dejali do mi, to je tvoj materin jezik

in nikoli ga ne boš pozabila.

Ampak leta minila so

res ga nisem pozabila,

saj drugih jezikov se nisem učila.

Tujih jezikov nič ne razumem,

in zdi se mi, kot da v Sloveniji

več ne stanujem.

Pridem na ulico

nič jasno mi ni 

saj vsak svoj jezik že govori.

V lastni deželi bom tujka postala

ker Angleščine, Nemščine, Kitajščine

ne bom znala.

Še svojih otrok in vnukov

ne bom razumela,

sama pa si močno želim,

da slovenska beseda bi večno zvenela.