Mrzla dolina

V 30. letih prejšnjega stoletja je le lučaj od tu stala skakalnica. Mladi iz Zaloga in Kašlja so sem hodili in se, na doma izdelanih smučeh, spuščali po vzletišču. Nekateri so se prav tu, po zaledenelem bajarju, drsali. Na pragu pomladi je okupator leta 1941 napadel našo domovino in si jo razkosal. Zamislite si, kako je bilo mladim gledati, ko je tujec hodil po naši zemlji. Ne, niso gledali. Uprli so se.

 

Preprosti ljudje, ko so živeli ob sotočju rek na vzhodu Ljubljane, so se znašli v dveh državah: v Italiji in v Nemčiji. Za prestop meje so morali imeti prav posebne dovolilnice in dokumente. Na zato, da bi šli na izlet, pač pa za delo na travnikih, njivah in gozdovih. Ti preprosti ljudje niso bili pripravljeni na vojno in boj. Bili so delavci in kmetje. Toda borbena zavest, da tujec po naši zemlji ne bo hodil, je pripeljala do upora.

 

Med uporniki so bili tudi Tilen, Viktor, Hinko in Ivam. Doma se niso počutili varne. Zato so si tu, ob vznožju Kašeljskega hriba, preko reke Ljubljanice, ki je že določala nemško ozemlje, skopali zemljanko in v njej živeli. Seveda niso samo živeli, tu jim je bil skupen prostor, kjer so se zbirali in skupaj načrtovali akcije proti okupatorju.

 

Ko je v deželo leta 1943 prišla pomlad, so bili Tilen, Viktor, Hinko in Ivan izdani s strani domačih izdajalcev. Zbrali so pogum in skupaj odšli preko mavrice. V svojih nedrjih niso želeli imeti tujega izstrelka iz pušk. Vse to se je dogajalo le pet mesecev pred kapitulacijo Italije.

 

Danes smo tu zbrani in se spominjamo poguma, ki so ga imeli ti mladeniči. S svojim življenjem so se uprli okupatorju. Svobode niso dočakali. Nanjo je bilo treba počakati še dve leti.

 

Sedaj živimo v svobodni domovini. Vasko leto znova in znova doživljamo prihod pomladi. Srečujemo se tu, ob vznožju Kašeljskega hriba in se spominjamo dni in trenutkov, ki so jih prestajali štirje mladeniči pred 82. leti, ko so prenehali sanjati o prihodu pomladi, smučarskih podvigih na skakalnici, o lepoti življenja …

 

Prepričana sem, če bi še danes živeli, bi s ponosom dejali, da je bilo vredno za svobodo in mir na domači zemlji dati življenje.

 

Slava jim.

  

  

  

  

 

Kulturni program na tej prireditvi so obogatele rusalke: Antonija Jereb, Marija Starič in Metka Jančec Osojnik s svojo avtorsko poezijo.

Mrzla dolina, 15. aprila 1943

Antonija Jereb

 

V boju z domačimi izdajalci so padli.

V boju za svobodo dali so svoja življenja:

Egidij Sever, Viktor Močilnikar,

Hinko Ocvirk in Ivan Bitenc.

Spomenik priča zgodovino,

vršaci v vetru šepetajo resnico.

Suho listje šumi pod nogami,

sneg umirja tišino.

Nikoli osamljeni, vedno med nami,

zapisani v knjigo resnice,

zapisani v anale zgodovine...

Spomin na tragedijo ostaja,

naj počivajo v miru.

 

 

ODŠLI SMO …

Metka Jančec Osojnik

 

Odšli smo tja,

kjer naša pot se je končala …

 

Hoteli zmago smo slaviti,

zapeti pesem v boju za svobodo,

pa so nam pot prekrižali banditi.

 

Bili smo mladi;

fantje in dekleta,

ki nam ljubezen v srcih

vsem bila je sveta,

hoteli srečo smo, svobodo…

 

Pa smo s pogledi se objeli

in tiho pesem

zadnjič še zapeli.

Rafali noč so preglasili,

življenja naša ugasnili.

 

Prižgite sveče v spomin,

naj plamen greje naše sanje,

živeli smo, trpeli zanje …

 

Spomini smo,

potopite se vanje …

 

ZAKAJ

Marija Starič

 

Ko v tišino

sliši se kričanje,

ki najbolj boli.

Le zakaj, zakaj

ste morali umreti.

čeprav takrat

komaj začeli

ste živeti.

Ne tujina

zemlja rodna

vas je pokopala.

Ker bratu brat

sovražnik je postal.

Nad Mrzlo dolino

kruta smrt vas je čakala.

Le zakaj sprašujemo se mi,

ki takrat sploh nismo še živeli.

 

  

 

Več kot polovica prisotnih obiskovalcev pa se je povzdignila vse do spomenika, ker so padli borci in jim položila venec. Za krajši kulturni program je poskrbel Luka Orlić.

 

Lepo je, ko se spomnimo tistih, ki so dali življenja za svobodno domovino.

 

Slava jim.