Nezavedne vezi: KOT LASTOVKA

Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine je v letošnjem letu razpisalo literarni natečaj posvečen 100-letnici smrti pisatelja Ivana Tavčarja, saj je leto 2023 razglašeno za Tavčarjevo leto. Na natečaju je sodelovala tudi Minka Jerebič s člankom KOT LASTOVKA. Pa si preberimo članek.

KOT LASTOVKA …

Včeraj je imel sin rojstni dan. Proti večeru sedem za računalnik in premišljujem o čem bi pisala. Misli mi tekajo sem in tja. Pogled se mi usmeri proti oknu. Na električnih žicah opazim majhne črne ptičke. Približam se oknu in se sama sebi zasmejim. Ozrem lastovke. Nasmehnem se in se spomnim poučnega pripetljaja pred več desetletji.

Bilo je toplo sobotno jutro. Otroka, ki sta bila še majhna, uredim in ju peljem na dvorišče. Tam je ob hiši sedel oče in zamišljeno zrl proti nebu.

»Ata, ata, kaj gledaš,« sta ga ogovorila otroka in mu stekla v naročje. Ta ju je stisnil v objem in dejal: »Poglejta, ali vidita lastovke so se vrnile.«

»Ptički so, ptički …« je čebljala hčerka. Oče pa jo je podučil, da te ptice so res ptice, a so to prav posebne ptice. Otroka sta se mu privila v naročje in skupaj so opazovali lastovke.

»Lastovke priletijo tja, kjer so dobri ljudje. Vsako leto se vračajo v svoj dom. Čeprav je ta skromen, saj je narejen iz blata in slame, se vrnejo domov. Tu gnezdijo in tu vzgojijo svoje mladiče. Čez poletje lovijo muhe in druge žuželke, jeseni pa cela družina odleti v Afriko in tam prezimi. Družine se medsebojno dogovorijo, kdaj bodo letele in ob tistem času se zberejo in nato v velikih jatah poletijo v južne kraje. Vidita, tam na tramu sem jima pribil deščice, da bodo lahko tu gnezdile spet druge lastovke, ko bodo prišle in se bodo lahko spočile, ko bodo delale gnezdo …« je bilo slišati pripovedovanje mojega očeta. Otroka sta ga pridno poslušala, potem pa so odšli v vrt, kjer je bil peskovnik in so se skupaj igrali.

V deželo spet prihajajo lastovke. Očeta že dolgo ni več. Otroka sta odrasla in živita svoje življenje. Sin si je ustvaril družino. Rad se vrača v rojstno hišo. Njegov dom je moderno zgrajen, a kljub temu se rad vrne domov. Tu še vedno gnezdijo lastovke. Čez nekaj dni ga bom obiskala, spomnila ga bom na besede, ki jih je slišal od starega očeta. Morda se jih še spomni, morda ne …

Tudi človek je kot lastovka. Nikoli ne pozabi svojega doma. Ni pomembno, kakšen je ta dom, dom je dom … V njem si se rodil, tu si spregovoril prve besede, tu si naredil prve korake v življenje. Neka sila te vleče v svet, da ga spoznaš in da te življenje utrdi. Vedno znova in znova pa misli uhajajo domov, kjer si se rodil, kjer te čakajo starši, kjer ti je vedno ponujena topla beseda, objem in stisk rok … Kot neka nezavedna sila te vleče domov, kajti to so vezi, ki nikoli ne bodo pretrgane.

Avtorici izrekamo v imenu članov Društva Rusalka iskrene čestitke.