V zavetju besede 2023 - Elena

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti vsako leto razpiše literarni natečaj V zavetju besede 2023. Na natečaju sodelujejo udeleženci iz društev ali posamezno. Sledi šest regijskih srečanj in nato še eno državno srečanje. V Kulturno zgodovinskem društvu Rusalka smo sodelovali na natečaju. Med njimi tudi rusalka Elena. Na natečaj je poslala dva svoja literarna dela z naslovom: Takrat jo zagledam in Car Dušan. 

Pa si preberimo njena literarna dela:

Takrat jo zagledam

Takrat jo zagledam pod grmom ob stezi – zmečkano usnjeno rokavico. Pogledam bliže: na usnju je sveža kri. Koža se mi naježi. Naenkrat me prešine nedavni spomin. Malo prej sem med hojo zaslišal nejasen krik. Oziram se okoli. Gozd je miren, tih, še ptiči se ne oglašajo. Se je ravnokar zgodil zločin? Vreme ni najlepše – nizki oblaki predstavljajo temačnost vlažnega poznojesenskega gozda blizu mesta, ki je kot bi rasel tam samo z namenom, da bi se meščani sprehajali. Ampak sprehajalcev je danes malo. Pravzaprav doslej na poti nazaj proti avtu nisem srečal še nikogar.

Kaj naj storim? Prej prijazna podoba gozda je nenadoma postala grozeča. Za vsakim deblom se lahko skriva morilec. Visoka praprot, ki mi je nekaj sekund nazaj zdela kot zlata preproga med zelenimi borovci, ni več očarljiva – morda v njej leži dobro skrito truplo. Hitim po stezi navzdol, srce mi razbija, diham plitko in usta so suha. Ne morem se znebiti občutka, da mi nekdo sledi. Ne vem česa se bolj bojim, ali tistega kar me čaka za ovinkom pred mano ali tistega, kar mi grozi za hrbtom.

Prisilim se, da misliš zaposliti s čim drugim. Gostilna na vrhu hriba je bila topla in prijazna. Jabolčni zavitek je bil velik in okusen. Ker je Martinovo, sem si privoščil še kozarec mladega vina. Prizor iz gostinske sobe butne vame: pri mizi v kotu sedi poleg mene edinega obiskovalca - fant in dekle. Očitno se pogovarjata zelo resno, očitno govori samo ona. Nočem ju opazovati. Posvetim se svoji hrani in pijači. Čez čas nehote znova pogledam v kot. Ona si briše solze, on gleda drugam. Dvigneta se in brez besed odideta ven. Natakarica, ki mi izroča račun, s pogledom nanju skomigne z rameni.

Se je fant želel znebiti dekleta? Jo je brez prič ubil v gozdu in ob tem izgubil rokavico? Če jo je zvlekel v grapo, stran od sprehajalne poti, kjer nihče ne hodi, bodo truplo razgrizle živali. Popoln zločin? Kaj pa, če je ugotovil, da pogreša rokavico? Se vrača nazaj? Bo ubil še mene, edino pričo? Naj bežim navzgor v gostilno? Ne, še malo pa bom pri avtu. Noge se avtomatsko premikajo, oziram se okoli, sape mi zmanjkuje. Kar naenkrat se med drevesom zasveti jasa s parkiriščem. Že od daleč zagledam, da je za mojim parkiran samo še en avto. Srce mi razbija, hitim. V žepu živčno tipam za ključem, lastno pritisnem na gumb za daljinsko odklepanje.Rešitev je blizu. Avto pobliskne z lučmi in na kratko zapiska. Tedaj se izza mojega avta dvigne tisti fant. Odpira usta, jaz pa vidim samo to, da ima krvavo roko. Korak mi zastane. Srce imam v grlu.

»Dobro, da ste prišli. Pomagajte mi prosim. Moji sestri je zdrsnilo na stezi ravno tam, kjer je na poti nekaj ostrih skal. Razbila si je obe koleni. Tudi brado in dlani ima odrgnjene. Porabil sem že vse, kar sem imel v prvi pomoči. Mi lahko daste še vi kakšen povoj ali vsaj približno?«

Pogledam dekle, ki skrušena sedi na sovoznikovem sedežu. Skozi solze se mi nasmehne: »Najprej me zapusti fant, potem pa se še takole potolčem. Če to ni najboljši nesrečen dan?«

Niti ne, pomislim in hitim iskat prvo pomoč in prisrčnico z žganjem.

Car Dušan

Hodniki Kliničnega centra so bili strašljivo tihi in temačni. Hrup urgence je zamiral za njimi, ki so hiteli ob postelji na kolesih. Njihovi koraki so odmevali po praznih hodnikih. Njen mož se ni več zavedal. Ona se je trudila ujeti korak ob postelji, njen sin je hodil zadaj. Dva bolničarja sta jih vodila vse do vrat oddelka za intenzivno interno medicino. Nekaj ​​dolgih trenutkov po zvonjenju je trajalo, da je nekdo odprl vrata. Bolničarja sta predala pacienta in dokumentacijo, njima pa naročila, naj počakata na zdravnika. Ura je kazala nekaj čez polnoč. Zdelo se ji je, da se je čas ustavil in da je cel svet obstal v oglušujoči tišini. Strašila jo je ta negibnost. Strmela je v zaprtih vratih oddelka, ki bi jih želela hipnotizirati. Naj se že odprejo in naj pride zdravnik! Sin jo je držal čez rame in ji prigovarjal, da bo vse v redu. Ko so se vendarle odprla vrata, je skočila s stolov, kot bi bila na vzmeteh. Zdravnik je snel očala in zajel sapo.

Tisti topel aprilski večer nič ni kazalo, da se jim bo že čez nekaj ur podrl svet. Mož je bil na rekreaciji, sin pri tabornikih, hči se je učil v svoji sobi, ona pa je pripravljala večerjo. Oglasil se je mobilni telefon. Hej, ali lahko prideš sem? Tvojemu možu je postalo slabo. Kar zgrudil se je, vendar je že prišel k sebi. Upam, da ni nič hudega, ampak poklicala sem rešilca, je še govorila vodja telovadbe, ko je ona že zgrabila avtomobilske ključe. Med kratko vožnjo proti kulturnemu domu je slišal zvok sirene. Pred stavbo je stalo odprto in razsvetljeno reševalno vozilo. Taborniki, ki so imeli v isti stavbi svoje prostore, so stali v gruči. Sin je pritekel k njej. Mami, ne vemo, kaj se dogaja, rešilec ... Šegla mu je v besedo. Ati se je onevestil. V dvorani so bili vsi okoli njenega na tleh ležečega moža. Reševalec mu je dal aspirin, drugi je pospravljal kovček s prvo pomočjo. Položila sta ga na nosila. Njeno srce je razbijalo kot noro. A vi ste žena? Peljali boste za nami. Gremo v zdravstveni dom. Možno, da je infarkt. Sin je kar prisedel k njej v avto. S tabo grem.

V zdravstvenem domu so izključili infarkt, šli so v Ljubljano. Na urgenti so bili hitro sprejeti. Mlada zdravnica je bila negotova. Ni infarkt, vendar je nekaj narobe. Izjemno nizek pritisk, huda bolečina, gospod je na robu zavesti. Malo ga bomo opazovali. S sinom sta stala ob postelji in ga gledala ter ogovarjala, vendar jima je odgovarjal le mrmraje z enozložnicami. Običajnega vrha skorajda ni slišala pa vendar je v zavest prišel telefonski pogovor zdravnice v sosednji sobi. Ja, ponavljam, res je, gospod je star komaj 49 let, in ne, nima previsoke teže. Vem, da ne sodi v tipično kategorijo pacientov, vendar vztrajam. Ja, vem, da je že pozno, morate ga sprejeti in pregledati ožilje. Na mojo odgovornost. Hvala.

V majhni procesiji so hiteli po opustelem Kliničnem centru. Vesela je bila, da je imela sina pri sebi. Hčer je že prej po telefonu potolažila in jo obljubila, da kmalu pride domov. Grozo ob misli, da življenje njenega moža visi na nitki, je z vsem silo zadrževala, da ni popolnoma preplavila. čeprav je bila ohromljena od strahu, je s koščkom možganov razmišljala tudi racionalno in si ukazovala, da mora misliti na otroka in biti pogumna.

Po minutah, ki so se vlekle kot ure, je visok starejši zdravnik končno prišel skozi vrata oddelka. Gospod mora takoj na operacijo. Popustila je aorta v zgornjem loku prav do srca. Lahko greste za trenutek noter, da se poslovite od njega. Zdravnikove besede so jih boleče zarezale v srce. Poslovi naj se? Kaj mislijo, da bo umrl? Stopila je v sobo za preglede. Ultrazvok je sijal v mraku, anestezist in kirurg sta se tiho in zbrano pogovarjala. Medicinska sestra, ki je slačila njenega moža, se je umaknila. Imel je zaprte oči. Poljubila ga je. Njegove ustnice so bile kar preveč mehke. Zdelo se ji je, da je nihče ni opazil. Tiho je odšla.

Takoj zjutraj je govorila s sošolko iz gimnazije, zdravnice, ki je bila vodja ravno tega oddelka. Bila je razumevajoča, vendar tudi zelo direktna. Žal mi je, poznam primer, čeprav sem ravno danes prosta. Bil je operiran, vendar je možno, da tako možgani prizadeti zaradi zmanjšanja kisika. Če in koliko - tega še ne moremo vedeti. Že sama operacija je zelo rizična, tisti, ki preživijo, pa imajo več ali manj posledic. Skozi solze se je poslovila od nje in prekinila pogovor . Takoj zatem je klicala na oddelek. Ja, gospod je bil ponoči operiran, ravno sedaj smo ga sprejeli. Pokličite po drugi uri. Takokrat vam bodo povedali ali ga boste lahko obiskali. Šla je v službo. Morala je zaposliti misli, ki so jih divjale po glavi.

Ob dveh je bila že pred vrati oddelka. Sestra jo je zadržala. Počakajte, z vami mora govoriti zdravnik. To jo je čisto sesulo. Kot bi se ponovila zgodovina! Ravno s temi besedami jo je pred mnogimi leti na otroški kliniki medicinska sestra zadržala pred vrati oddelka. Bilo je le nekaj trenutkov, preden je izvedela, da je umrl njun otrok. Ali ji bo sedaj zdravnik povedal, da ji je umrl še mož?

Kolena in roke so se ji tresle, v želodcu je čutila slabost, v ušesih ji je šumelo. N araščajoča groza jo je hotela zadušiti. Prišel je zdravnik. Bil je resen. Gospod je imel eno najtežjih operacij aorte. Sedaj ima vstavljeno žilno opornico in umetno zaklopko .Zjutraj, po operaciji, ko smo ga sprejeli na oddelek, se je izkazalo, da ima notranjo krvavitev. Moral je še na eno operacijo. Sedaj se bo zbudil iz narkoze, za minuto ga lahko obiščete. Trepetajoč je stopila tistih nekaj korakov naprej. Njen mož je ležal sredi vseh tistih monitorjev, cevke in žice so bile povsod okoli njega. V ustih je imel rebrasto cev, pod nosom je bila cevka, na goli rami, ki se je videla izpod bele rjuhe, je bil velik obliž, na roki je imel merilec pritiska, v žilo mu je tekla infuzija, na prstu so mu merili kisik. . Pobožala ga je po roki. Veke so mu zatrepetale. Ljubi, bil si operiran, sedaj je vse dobro. Na pol so se odprle oči. Upala je, da jo je slišal. Kar nekaj je govorila in zaključila z - vsi te lepo pozdravljajo.

Tisti trenutek je rahlo dvignil ramo, čisto malo zavihal kotiček ustnic navzgor in dvignil obrv. To je bila njegova gesta, ki jo je zelo dobro poznala. Kot bi kralj samoumevno, skoraj vzvišeno sprejel poklone podložnikov. Seveda me vsi pozdravljajo, saj sem to vendar jaz! Ta njegov humor, izražen z eno samo drobno gesto, se je vrnil ves optimizem, ki ga je nujno potrebovala.

 Slike: M. Jerebič